Mojca Pokrajculja je pometala hišo. Pri tem je med smetmi našla krajcar. Zanj
si je kupila piskrček. Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj je bil hud mraz in padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno
trkanje na vrata njene hišice.
»Kdo je zunaj?« je vprašala.
»Jaz sem, lisica. Oh Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k
sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod
streho!« je stokala.
Mojca Pokrajculja pa se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala: »Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne!«
»Šivilja sem,«je odgovorila lisica.
Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrček. Legli sta in takoj
zaspali. Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že spet trkalo na
vrata. Ko je Mojca vprašala, kdo spet trka, je zastokalo: »Oh, Mojca
Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem.
Volk sem in izučen mesar.«
»Ker nekaj znaš, le pridi k nama,« je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskrček.
Iz spanja jih je spet zbudilo stokanje: »Mojca Pokrajculja, lepo te
prosim, odpri mi! Burja brije, slana pada in jaz medved, zmrznem, če me
ne spustiš k sebi.«
»Kaj pa znaš?« ga je vprašala Mojca Pokrajculja.
»Čevljar sem,« je odgovoril medved, Mojca mu je nato odprla vrata na stežaj.
»Danes pa res vso noč ne bo miru,« se je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova zaslišala trkanje in javkanje.
»Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi. Zebe me in mrzujem!«
»Kdo pa si in kaj znaš,« je vprašala gospodinja.
»Jaz sem, zajček. Šivati znam kakor krojač,« se je glasil odgovor.
Nato je tudi zajček dobil svoj kotiček pod piskrčkom. Mojca Pokrajculja
je bila že huda, ko je zopet nekdo trkal in tarnal: »Mojca Pokrajculja,
lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem več burje in slane.« Bil je
srnjak.
Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod streho, ko je zvedela,
da je izučen drvar. Nato so vsi sladko zaspali.
Mojca Pokrajculja je zjutraj odposlala vse goste na delo. Volk je
poskrbel za dobro večerjo. Prinesel je več panjev čebel, jih razklal in
vse lepo otrebil, očistil med in ga spravil v lonec. Skuhali so si
večerjo in legli počivat.
Ponoči je lisica zastokala: »Avbe, joj, mene pa trebuh boli!«
Mojca Pokrajculja ji je rekla: »Pojdi v kuhinjo in si skuhaj kamilic!«
Lisica je vstala in odšla v kuhinjo. Komaj so vsi zadremali, je
lisica že zopet stokala in tako dolgo javkala, da ji je Mojca
Pokrajculja zopet rekla, naj si gre skuhat kamilic. Lisica je tako šla
trikrat v kuhinjo kuhat si čaja. Pa je ni prav nič ščipalo po trebuhu in
tudi kamilic si ni kuhala. Vedela je namreč, kam je Mojca Pokrajculja
spravila med in ga je polizala do kraja. Nato je sladko zaspala.
Zjutraj je Mojca Pokrajculja odredila vsem delo, lisici pa je
rekla: »Šiviljčka, ker si bila sinoči bolna in nisi mogla spati, pa
sedaj malo dlje poleži, da se spočiješ!«
V kuhinji je kmalu nato nastal
velik hrup in prepir: »Ti si strd polizal!« »Jaz ne, pač pa ti!« In tako
naprej so se obdloževali. Mojca je določila: »Tat je bil domačin, nihče
drug ni vedel za strd in tudi nihče ni mogel v piskrček, ker so bila
vrata zapahnjena.«
Da bi se gostje oprali sramote, je svetoval volk: »Lezimo vsi na
hrbet, odprimo usta in se sončimo! Kdor je pojedel med, temu prileze
nazaj, in kapal mu bo iz ust.«
Vsi so legli pred piskrčkom na travo in takoj zaspali. Lisica je
imela slabo vest in je zato bedela. Res, strd ji je prilezla iz želodca
in je kapala na tla. Hitro se je obrisala in namazala s strdjo poleg
sebe spečega zajčka okoli ust. Nato je tudi ona brez skrbi zaspala.
Zbudil jo je hrušč. Zaspanci so se bili namreč medtem zbudili ter
opazili, da se zajčku cedi med okoli gobca. Začeli so ga neusmiljeno
poditi. Zajček je bežal in si polomil prednje noge, šele potem se mu je
posrečilo pobegniti. Vsi so tekli za njim in Mojca Pokrajculja je ostala
sama s piskrčkom.
Zajčku pa niso več zrasle prednje noge. Zato ima še
danes prednji par nog krajši od zadnjega.
