Slovenska ljudska pravljica: Mojca Pokrajculja

Mojca Pokrajculja je pometala hišo. Pri tem je med smetmi našla krajcar. Zanj si je kupila piskrček. Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj je bil hud mraz in padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene hišice.

»Kdo je zunaj?« je vprašala.

»Jaz sem, lisica. Oh Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod streho!« je stokala.

Mojca Pokrajculja pa se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala: »Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne!«

»Šivilja sem,«je odgovorila lisica.

Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrček. Legli sta in takoj zaspali. Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že spet trkalo na vrata. Ko je Mojca vprašala, kdo spet trka, je zastokalo: »Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izučen mesar.«

»Ker nekaj znaš, le pridi k nama,« je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskrček.

Iz spanja jih je spet zbudilo stokanje: »Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi! Burja brije, slana pada in jaz medved, zmrznem, če me ne spustiš k sebi.«

»Kaj pa znaš?« ga je vprašala Mojca Pokrajculja.

»Čevljar sem,« je odgovoril medved, Mojca mu je nato odprla vrata na stežaj.

»Danes pa res vso noč ne bo miru,« se je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova zaslišala trkanje in javkanje.

»Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi. Zebe me in mrzujem!«

»Kdo pa si in kaj znaš,« je vprašala gospodinja.

»Jaz sem, zajček. Šivati znam kakor krojač,« se je glasil odgovor. Nato je tudi zajček dobil svoj kotiček pod piskrčkom. Mojca Pokrajculja je bila že huda, ko je zopet nekdo trkal in tarnal: »Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem več burje in slane.« Bil je srnjak.

Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod streho, ko je zvedela, da je izučen drvar. Nato so vsi sladko zaspali.
Mojca Pokrajculja je zjutraj odposlala vse goste na delo. Volk je poskrbel za dobro večerjo. Prinesel je več panjev čebel, jih razklal in vse lepo otrebil, očistil med in ga spravil v lonec. Skuhali so si večerjo in legli počivat.

Ponoči je lisica zastokala: »Avbe, joj, mene pa trebuh boli!«

Mojca Pokrajculja ji je rekla: »Pojdi v kuhinjo in si skuhaj kamilic!«

Lisica je vstala in odšla v kuhinjo. Komaj so vsi zadremali, je lisica že zopet stokala in tako dolgo javkala, da ji je Mojca Pokrajculja zopet rekla, naj si gre skuhat kamilic. Lisica je tako šla trikrat v kuhinjo kuhat si čaja. Pa je ni prav nič ščipalo po trebuhu in tudi kamilic si ni kuhala. Vedela je namreč, kam je Mojca Pokrajculja spravila med in ga je polizala do kraja. Nato je sladko zaspala.
Zjutraj je Mojca Pokrajculja odredila vsem delo, lisici pa je rekla: »Šiviljčka, ker si bila sinoči bolna in nisi mogla spati, pa sedaj malo dlje poleži, da se spočiješ!«

V kuhinji je kmalu nato nastal velik hrup in prepir: »Ti si strd polizal!« »Jaz ne, pač pa ti!« In tako naprej so se obdloževali. Mojca je določila: »Tat je bil domačin, nihče drug ni vedel za strd in tudi nihče ni mogel v piskrček, ker so bila vrata zapahnjena.«

Da bi se gostje oprali sramote, je svetoval volk: »Lezimo vsi na hrbet, odprimo usta in se sončimo! Kdor je pojedel med, temu prileze nazaj, in kapal mu bo iz ust.«

Vsi so legli pred piskrčkom na travo in takoj zaspali. Lisica je imela slabo vest in je zato bedela. Res, strd ji je prilezla iz želodca in je kapala na tla. Hitro se je obrisala in namazala s strdjo poleg sebe spečega zajčka okoli ust. Nato je tudi ona brez skrbi zaspala. Zbudil jo je hrušč. Zaspanci so se bili namreč medtem zbudili ter opazili, da se zajčku cedi med okoli gobca. Začeli so ga neusmiljeno poditi. Zajček je bežal in si polomil prednje noge, šele potem se mu je posrečilo pobegniti. Vsi so tekli za njim in Mojca Pokrajculja je ostala sama s piskrčkom.

Zajčku pa niso več zrasle prednje noge. Zato ima še danes prednji par nog krajši od zadnjega.

Otroške slikanice, pravljice, legende in zgodbe iz založbe Atelje Doria

Svet pravljic, pripovedk, legend in zgodb se prepleta skozi knjige, ki jih izdaja založba Atelje Doria.

✦ ✦ ✦

"Majcena kresnička Sija je živela na prostranih travnikih ob robu gozda.  Podnevi je počivala med mehkimi, zelenimi listi, prav pod pisanimi cvetnimi glavicami.

Ko se je zvečerilo, je kresnička Sija prižgala svojo lučko in letala naokrog. Njena lučica se je bleščala v večernem mraku.

Prav nič je ni bilo strah! Le zakaj? Ko je na zemljo padel mrak in so na nebu zasijale prve zvezdice, se je naša kresnička šele dobro prebudila."


- odlomek iz slikanice Kresnička in njena lučka

✦ ✦ ✦

"Za devetimi gorami in devetimi vodami je živel velikanski rjav medved, ki je cele dneve brundal ter skrbno čuval veliko skledo medu.    

Vendar to ni bila navadna skleda medu.

Bila je čudežna.

Čudežna skleda, ki se nikoli ni izpraznila. "


- odlomek iz slikanice Čudežna skleda medu

✦ ✦ ✦

Dragi otroci,

pred vami je knjiga, ki vam bo razkrila velike dogodivščine malih nočnih bitij.

Kajti ob večerih, ko se na zemljo spusti mrak, se počasi prebudijo nočne živali, ki se podnevi skrivajo pred svetlobo sončnih žarkov.

Iz varnih skrivališč radovedno pokukajo kosmatinčki, zaspančki, navihančki in druge živalice, od najmanjših do malo večjih. Ene so puhaste, druge krilate, spet tretje uhate, nekatere med njimi so prav presenetljivih barv in oblik.


- odlomek iz slikanice Netopirček Tinček

✦ ✦ ✦

Daleč, v širnem vesolju, kjer je za mnogimi galaksijami in številnimi ozvezdji še neštetokrat več prostranih galaksij ter zvezdnih cest, morda še malo dlje, utripa majcena zvezdica. Imenuje se Gama. Pravzaprav je ta zvezdica majhen planet. Tako je videti od blizu. Od daleč pa se zdi kot migetajoča zvezda, podobna vsem ostalim, ki krasijo zvezdno nebo.


Na prvi pogled se zdi Gama čisto navaden planet, a ko nanj posije svetloba treh sonc, se prebudi vesoljček Pi. Dokler je svetilo le eno sonce, je predolgo spal, ko je zasvetilo drugo, je predolgo poležaval, šele ko so zasijala tri sonca hkrati, je skočil pokonci in zaklical:

»Dovolj je bilo spanja!«

- odlomek iz zgodbe Vesoljček Pi

✦ ✦ ✦

"Živel je pred davnimi časi kralj, ki je imel hčer edinko. ... In ker je nekega dne prisluškovala pogovoru dveh dvorjanov, je slišala zgodbo o bisernem kitu, ki naj bi imel na glavi rog iz zlata, ter kožo, belo kot najlepši biseri ..."

- odlomek iz pravljice Biserni kit

✦ ✦ ✦

 

"Na pobočjih Griča tisočerih rož, kjer se dnevi rojevajo v škrlatnih plamenih vzhajajočega Sonca in med seboj trčijo svetovi, je vrvel Univerzum vseh časov in krajev, spiral začetkov in koncev, pokrajina je utripala od radostne rasti ...


Prebivalci mest in vasi pod skrivnostnim hribovjem so si ob večerih pripovedovali legendo o Griču tisočerih rož in šepetajočih dreves, s katerega se je nad naselja v blagodejnih valovih razširjala sreča."


Odlomek iz legende Aidor: Legenda o Griču tisočerih rož

✦ ✦ ✦

 "Lepo je na novo začeti. Začetki so nepopisan list, na katerega se lahko napiše najboljše mojstrovine, največje skrivnosti, najbolj izbrane besede. Pričeti pomeni ustvarjati svet novih možnosti, ki jih prej še ni bilo. To je čas pričakovanja rasti, je obdobje odprtih poti, čas, ko je vse mogoče,“ je govorila moja babica.

 Bila je ena izmed tistih starih ljudi, ki so bili na zunaj krhki, a njihovi obrazi so odražali plemenitost in lepoto, ki so ju številne gube le še poudarile. Znala je živeti polno."

Odlomek iz zgodbe Diamanti na tvojem dvorišču

✦ ✦ ✦

Več knjižnih izdaj založbe Atelje Doria najdete tukaj >>>

Ljudska pripovedka: Palček

Nekoč, davno nazaj, sta živela oče in mati, nista imela otrok, zato je mati prosila Boga za dete, čeprav ne večje kot palec na nogi. Želja se ji je uresničila in rodil je majhno dete, velikosti majhnega palca. 

Poimenovala ga je Palček. 

Oče je bil takrat na njivi, pa ni vedel, da je mati rodila dete. Ko je prišel domov, je zaslišal otroške krike: 

»Oče, oče, ne stopite name!«

Oče malo prestrašen pogleda po hiši, pa vpraša: »Kdo si ti?«

A dete zakliče: »Jaz sem, sin vaš!«

»A kje si?«

»Tu sem, pod pragom.«

Oče ga ves radosten prime v roke, kajti tako majhen otrok, pa že zna govoriti. Kadarkoli je oče odšel delat na njivo, vsakič je Palčka vzel s seboj. Kadar pa je šel z junci orat, je sedel palček juncu v uho in tam žvižgal, popeval, na njivi pa je junce priganjal k delu.

Tako je šel nekega dne oče orat, a mali Palček je šel juncu v uho žvižgat. Mimo njih s eje peljal grof, pa je slišal, kako palček žvižga. Grof vpraša očeta:

»Kaj to nekaj žvižga?«

»Sin moj,« odgovori on.

Grof pa vpraša: »A kje je on?«

»Tukaj sem,« zakliče sin.

»Kje?«

»Tukaj, v ušesu.«

Grof ga gre gledat in ga vidi sedeti notri v ušesu.

»A kdo te je sem zanesel?« ga vpraša grof.

»Jaz sam sem prišel sem.«

Grof je zdaj poprosil očeta, naj mu da fantička, in mu je ponudil sto rajnišev zanj. A oče je rekel: »Jaz vam ga ne morem dati, ker sem ga komaj od Boga dobil.«

Grof mu nato ponudi dvesto rajnišev zanj. Oče ga ne da. Skupaj prideta, ko mu ponudi grof jezero rajnišev. Tedaj reče oče grofu: »No, če ga tako zelo želite imeti, ga pa vzemite.«

Grof mu je plačal in je odšel s Palčkom.

Grof je bil tri dni daleč, ko je domov prišel, ga je peljal v sobo in pokazal ženi: 

»Glej, kupil sem nama hlapca za jezero rajnišev.«

Žena ga vpraša: »Zakaj si to pripeljal sem?«

»Zakaj? Zato ker zna lepo žvižgati.«

»Daj žvižgaj malo!« pravi njemu grof.

Palček je zažvižgal, tako da je vse grmelo, pa so se mu vsi čudili, tako majhen, pa zna tako močno žvižgati. 

Palček je bil nekaj časa v gradu, potem pa se mu je nekaj zamerilo, pa je šel po svetu. In tako hodi, hodi, pa pride v en log. Gre dalje, pa pride do tolovajev. Tolovaji so ga prijeli in mu dali jesti, saj je bil zelo lačen. Potem pa so mu rekli, da mora tudi on postati tolovaj in palček je v to privolil.

Nekoč so šli tolovaji skupaj s Palčkom krast. Pridejo k hlevu bližnjega kmeta in tolovaji rečejo Palčku:

»Splezaj ti na hlevsko okno, odveži enega junca, pa odpri vrata in ga pripelji ven.«

Palček stopi v hlev, junec ga je zaslišal in se dvignil, Palček pa je zakričal:

»Ne stopi na mene!«

A tolovaji so mu klicali: »Kaj kričiš? Odveži enega pa odpri vrata!«

A Palček še bolj zakriči: »Katerega bi odvezal?«

Tolovaji: »Katerega češ, samo hitro!«

Ljudje so to slišali in prihiteli k hlevu. Tolovaji so hitro zbežali.

Domači gredo pogledat v hlev, pa slišijo, da nekdo kriči: »Ne na mene!«

A to je kričal Palček pod pragom.

Ljudje so se prestrašili in zbežali.

Palček je zdaj tudi odšel v log in prišel nazaj k tolovajem, prosil jih je da mu dajo jesti. Jedli so telico, li so jo ukradli, ko so od tistih kmetov zbežali k nekemu drugemu kmetu. Zdaj mu niso hoteli dati jesti, ampak so ga nagnali. Dobro, on se pa vseeno nekaj izmisli. 

Vzame eno palico, pa odide tja, kjer so tolovaji telico ujeli in kamor so drobovino odvrgli. Udari po drobovini in zakriči:«Ne bijte mene, ampak one tatove, ki so kradli!«

Tolovaji so to slišali, pa hitro zbežali, ker so mislili, da ga kmetje zato tepejo, ker mislijo, da je on kradel.

Palček je zdaj odšel k mizi, kjer so tolovaji jedli. Dobro se je najedel in napil, potem pa je od denarja, ki so ga tolovaji tam pustili, vzel toliko, kolikor ga je mogel nesti, in je odšel domov, da bi očetu pomagal. Potem je še dolgo tako živel.

Več pravljic  >> Knjiga s sedmimi pravljicami

Ljudska pripovedka: Bela kača

Bila je kmetica in je imela majhne otroke. Hodila je v polje delat in puščala je otroke doma ter jim v skledo dajala mleka, da medtem niso bili lačni. Vselej so vse pojedli, zato jih je mati hvalila, da so pridni. Otroci pa pravijo: »Saj ne jemo sami, k nam hodi tudi lep ptiček jest.«

Mati si misli, da prihaja kakšna mačka in je z otroki. Vendar se ji čudno zdi, ker otroci pripovedujejo o lepem belem ptičku. Prepričati se hoče, kaj je. Skrije se tedaj v hišo in postavi otrokom mleko v vežo kakor po navadi.

Kmalu se privije izpod mize bela kača z lepo krono na glavi ter se zvije najmlajšemu v naročje. Mati je bila vsa trda od strahu. Otroci pa so božali in gladili lepega ptička. Ko se kača naje, strese lepo kronico z glave in se spet zgubi v luknjo. Brž ko je kača zginila, je mati skočila v vežo in spravila otroke na varno; seveda ni pozabila pobrati tudi krone. Dala jo je v skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Žena si misli:

Kaj neki more to biti? Morda ima krona tako moč?

Zato denejo krono proč in kmalu je bila preja povita. Nato denejo krono v žito, merili in merili so žito, pa ni nikdar pošlo. Tako so devali kronico tudi k drugim rečem in v kratkem času si je hiša tako opomogla, da je bila najpremožnejša v vasi.

Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil pri hiši tisti rod, ki je z belo kačo tako prijazno in lepo ravnal.

Več pravljic >>> Knjige pravljic, bajk in basni

Ljudska pravljica: Slamica, ogelček in bobek

V neki vasi je živela revna žena, in ko je nekoč nabrala za krožnik boba, ga je hotela takoj kuhati. Torej je zakurila na ognjišču, in da bi ji hitreje zagorelo, je podnetila ogenj s prgiščem slame. Ko je stresala bob v lonec, se ji je neopazno izmuznil bobek, padel je na tla in obležal poleg slamice. Takoj nato pa je skočil z ognjišča še košček žarečega oglja. Pa je začela slamica in vprašala:

»Ljuba prijatelja, od kod pa prihajata?«

»Srečo sem imel, da sem lahko skočil iz ognja,« je rekel ogeljček, »in to sem moral narediti na silo, drugače bi me čakala gotova smrt in zgorel bi v kupček pepela.«

Bobek pa je rekel: »Tudi jaz sem odnesel celo kožo, starka me je hotela stresti v lonec in brez usmiljenja bi me skuhala v kašo kot vse moje tovariše.« »Bi čakala mene boljša usoda?« je vprašala slamica, »moje sestre je starka spremenila v ogenj in dim, šestdeset jih je naenkrat zgrabila in spravila ob življenje. Po srečnem naključju sem se ji le jaz izmuznila med prsti.«

»Kaj bomo pa zdaj« je vpraša ogeljček.

»Jaz mislim, da ostanimo skupaj kot dobri prijatelji, če smo že tako srečno ušli smrti,« je rekel bobek.

»In da se nam ne bi spet kaj hudega pripetilo, odpotujmo skupaj v kakšno tujo deželo.«

Ta predlog je bil vsem všeč in odšli so na pot. Kmalu pa so prišli do majhnega potočka, in ker tam ni bilo ne mostu in nobene brvi, niso vedeli, kako bi prišli čez. Pa je imela slamica dobro misel in je dejala: »Legla bom preko vode, vidva pa gresta lahko po meni kot po mostičku na drugo stran.«

Torej se je slamica vrgla z enega brega na drugega in ogeljček, ki je bil precej vroče narave, je takoj predrzno odskakljal preko novega mostu. Ko pa je prišel na sredo in zaslišal, kako pod njim šumi voda, mu je postalo tesno pri srcu, ustavil se je in si ni upal naprej. 

Takrat pa je slamica pričela tleti, razpadla je na dva kosa in čofnila v potok in tudi ogeljček je čofnil za njo. Zacvrčalo je in ogeljček je spustil svojo dušico. Bobek pa, ki je previdno ostal na bregu, je zaradi tega prizora planil v smeh, ni in ni se mogel nehati smejati, krohotal se je tako močno, da je kar počil.

Tako bi bilo tudi z njim konec, če ne bi dobra sreča prinesla tam naokoli potujočega krojača, ki se je hotel ob potoku odpočiti. Ker je bil usmiljena duša, je vzel iglo in nit in zašil bobku trebušček.

 Bobek se mu je prav lepo zahvalil, toda ker je imel krojač le črno nit, imajo od tega časa naprej vsi bobki na trebuščku črn šiv.

Več pravljic >>> Knjige pravljic, bajk in basni

Ezopova basen: Lev in lisica

Lisica je šla služit levu. Dogovorila sta se, da bo lisica divjačino zasledovala, a lev jo bo raztrgal. Plen pa sta si delila po razmerju svojega stanu.

Seveda je lisica potem dobivala le majhne kosce mesa. Zato je bila nezadovoljna in je odpovedala levu službo. Sklenila je, da bo od tedaj hodila sama na lov.

In res, splazila se je meni nič tebi med čredo ovac, da bi si izbrala večerjo. Toda pastirji so jo zasačili in z gorjačami pobili.

Boljše je, da si na varnem sluga, kakor gospod, kateremu nevarnost žuga.

Ezop

Češka ljudska pravljica: Trije metulji

Po trati so letali trije metulji. Eden je bil rdeč, drugi bel, tretji rumen. Imeli so se radi. Skupaj so letali, skupaj sedali na cvetove, skupaj hodili spat. Nekoč je začelo deževati.

Metulji so zleteli k rdečemu maku in ga prosili: »Skrij nas v svoj cvet, rdeči mak, da se ne zmočimo!«

Mak je rekel: »Rdečega skrijem, beli in rumeni zletita drugam!«

Rdeči metulj je odvrnil: »Če ne vzameš vseh treh, tudi jaz ne stopim pod tvojo streho.«

Metulji so zleteli k beli liliji in jo prosili: »Skrij nas v svoj cvet, bela lilija, da se ne zmočimo!«

Lilija je rekla: »Belega vzamem, rdeči in rumeni zletita drugam!«

Beli je dejal: »Če ne vzameš vseh treh, tudi jaz ne stopim pod tvojo streho.«

Metulji so zleteli k rumenemu tulipanu in prosili: »Skrij nas v svoj cvet, da se ne zmočimo!«

Toda tulipan je rekel: »Rumenega skrijem, beli in rdeči zletita drugam!«

Rumeni pa je odvrnil: »Če ne vzameš vseh treh, tudi jaz ne stopim pod tvojo streho.«

Takrat so se pretrgali oblaki. Prikazalo se je rumeno sonce. Nasmehnilo se je vsemu svetu. Metulji so se osušili. Spet so skupno letali s cveta na cvet.

Rumeni metulj, ilustracija Julia Doria

Ezopova basen: Pastirček in volk

Pastirček je blizu vasi pasel čredo, vendar se mu je to opravilo zdelo dolgočasno in samotno. Pomislil je, da bo poskrbel za vznemirjenje, če se bo delal, da je volk napadel njegovo drobnico.

Zato je zavpil: "Volk! Volk!"

Vaščani so pritekli na pomoč z vilami in lopatami, ko pa so prišli, ni bilo o volku ne duha ne sluha.

Dečku se je to zdelo zabavno, zato je čez nekaj dni spet poskusil isto igro. Ljudje so spet prihiteli na pomoč, ampak tudi tokrat niso ničesar našli.

Potem je nekega dne zares prišel volk iz gozda in deček je na ves glas zavpil: "Volk! Volk!"

Toda vaščani so mislili, da jih deček spet vleče za nos, in se niso zmenili zanj.
Tako si je volk privoščil slastno kosilo.

Lažnivcu ne moreš verjeti, tudi kadar govori resnico

Ljudska pravljica: Lisica in jež

Tisto leto je bila dolga in ostra zima. Tam zunaj je divje metlo, veter je bučal med drevesi in bilo je že vse temno. Lisica je v svoji jami venomer podtikala in iz njenega dimnika se je prav lepo kadilo. Pravkar je bila zamešala polento, ko je začula trkanje na vrata.

- Kdo hodi okoli ob teh urah in v tem vremenu? je dejala lisica.

- Jaz sem, jež sem, odprimi, bodi dobra, ker bom tu zmrznil, nos mi že ledeni!

- Ne, ne! je odgovorila lisica, če prideš noter, me boš pobodel!

- Obljubljam ti, da ti ne bom v nadlego, usmili se me! je rekel jež.

Lisica, ki je bila usmiljena, mu je odprla in mu je dejala: - Bodi tu za vrati in se nikamor ne gani!

Jež se je stisnil v kot. Lisica je zmešala polento. Jež se je začel počasi, ko je lisica gledala v kotel, sukati po hiši. Tako je prišel do ognjišča.

- Kaj pa delaš tule? ga je vprašala lisica, obljubil si mi, da se ne ganeš od vrat.

- Ja, ja, obljubil sem ti, je dejal jež, pa mi je hudo mraz; pusti me blizu ognja, saj te ne tikam!

- Naj bo! je dejala lisica.

Polenta je bila kuhana in je dišala po vsej hiši. Lisica joje zvrnila tja na mizo in je vlila omako v skledo. Jež, ki je vse tole gledal, se je približal k mizi in je pomakati polento.

- Ne mi vsega pojesti, je dejala lisica, saj si brez vsake olike!

Jež je kar naprej jedel in lisica, ki se je bala, da se zbode, ga je gledala, roke pa si ni upala stegniti v skledo. Ko je jež nehal jesti, je šel v lisičino posteljo in se lepo stegnil.

- Čuješ je dejal jež, jaz in ti bi lahko postala prijatelja. Ti boš hodila okoli in lovila kokoši, jaz pa bom tu doma kuhal in varoval hišo.

- Ne, ne, je dejala lisica, ta hiša je moja, sem jo jaz napravila in bom sama živela v njej. Kar hodi po svoji poti, trudna sem in se mi hoče spati.

- Kam naj grem v tem mrazu, je dejal jež, tu je toplo in prav lepo! Če ti ne gre, da bi živela z mano, pa se poberi!

In jež je stopil iz postelje in se je zaletel lisici med noge. Lisica je začela tekati po hiši in vpiti. Nazadnje je vsa zasopla stekla iz hiše. Jež je hitro zaprl vrata z zapahom in šel spat. Lisica pa seje tresla in jokala v snegu.

 Več pravljic >>> Pravljice, bajke, basni

Živa Viviana Doria: Lisica v zimskem gozdu, ilustracija

Pravljice za današnji čas

Čas pravljic še ni minil. Nasprotno, živijo naprej, med nami. 

"Če hočete, da bodo vaši otroci inteligentni, jim berite pravljice. Če želite, da bodo še inteligentenjši, jim berite več pravljic." - Albert Einstein

Pravljica je zvrst slovstva, ki črpa svojo snov iz domišljijskega sveta. Pravljice prikazujejo pravljični svet s pravljičnimi bitji, kar jih razlikuje od legend. Včasih so bile pravljice namenjene odraslim, danes pa predvsem otrokom in seveda tudi odraslim, če jih pritegnejo.

 Več > Pravljice, bajke in basni 

Ilustracija iz pravljice: Julia Doria: Kako je muren Vladimir presenetil svet, založba Atelje Doria