Bila je kmetica in je imela majhne otroke. Hodila je v polje delat in
puščala je otroke doma ter jim v skledo dajala mleka, da medtem niso
bili lačni. Vselej so vse pojedli, zato jih je mati hvalila, da so
pridni. Otroci pa pravijo: »Saj ne jemo sami, k nam hodi tudi lep ptiček
jest.«
Mati si misli, da prihaja kakšna mačka in je z otroki.
Vendar se ji čudno zdi, ker otroci pripovedujejo o lepem belem ptičku.
Prepričati se hoče, kaj je. Skrije se tedaj v hišo in postavi otrokom
mleko v vežo kakor po navadi.
Kmalu se privije izpod mize bela
kača z lepo krono na glavi ter se zvije najmlajšemu v naročje. Mati je
bila vsa trda od strahu. Otroci pa so božali in gladili lepega ptička.
Ko se kača naje, strese lepo kronico z glave in se spet zgubi v luknjo.
Brž ko je kača zginila, je mati skočila v vežo in spravila otroke na
varno; seveda ni pozabila pobrati tudi krone. Dala jo je v skrinjo, kjer
so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni
mogel poviti. Žena si misli:
Kaj neki more to biti? Morda ima krona tako moč?
Zato denejo krono proč in kmalu je bila preja povita. Nato denejo krono
v žito, merili in merili so žito, pa ni nikdar pošlo. Tako so devali
kronico tudi k drugim rečem in v kratkem času si je hiša tako opomogla,
da je bila najpremožnejša v vasi.
Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil pri hiši tisti rod, ki je z belo kačo tako prijazno in lepo ravnal.
Več pravljic >>> Knjige pravljic, bajk in basni
