Nekoč, davno nazaj, sta živela oče in mati, nista imela
otrok, zato je mati prosila Boga za dete, čeprav ne večje kot palec na nogi. Želja
se ji je uresničila in rodil je majhno dete, velikosti majhnega palca.
Poimenovala
ga je Palček.
Oče je bil takrat na njivi, pa ni vedel, da je mati rodila dete. Ko
je prišel domov, je zaslišal otroške krike:
»Oče, oče, ne stopite name!«
Oče malo prestrašen pogleda po hiši, pa vpraša: »Kdo si ti?«
A dete zakliče: »Jaz sem, sin vaš!«
»A kje si?«
»Tu sem, pod pragom.«
Oče ga ves radosten prime v roke, kajti tako majhen otrok,
pa že zna govoriti. Kadarkoli je oče odšel delat na njivo, vsakič je Palčka
vzel s seboj. Kadar pa je šel z junci orat, je sedel palček juncu v uho in tam
žvižgal, popeval, na njivi pa je junce priganjal k delu.
Tako je šel nekega dne oče orat, a mali Palček je šel juncu
v uho žvižgat. Mimo njih s eje peljal grof, pa je slišal, kako palček žvižga. Grof
vpraša očeta:
»Kaj to nekaj žvižga?«
»Sin moj,« odgovori on.
Grof pa vpraša: »A kje je on?«
»Tukaj sem,« zakliče sin.
»Kje?«
»Tukaj, v ušesu.«
Grof ga gre gledat in ga vidi sedeti notri v ušesu.
»A kdo te je sem zanesel?« ga vpraša grof.
»Jaz sam sem prišel sem.«
Grof je zdaj poprosil očeta, naj mu da fantička, in mu je
ponudil sto rajnišev zanj. A oče je rekel: »Jaz vam ga ne morem dati, ker sem
ga komaj od Boga dobil.«
Grof mu nato ponudi dvesto rajnišev zanj. Oče ga ne da. Skupaj
prideta, ko mu ponudi grof jezero rajnišev. Tedaj reče oče grofu: »No, če ga
tako zelo želite imeti, ga pa vzemite.«
Grof mu je plačal in je odšel s Palčkom.
Grof je bil tri dni daleč, ko je domov prišel, ga je peljal
v sobo in pokazal ženi:
»Glej, kupil sem nama hlapca za jezero rajnišev.«
Žena ga vpraša: »Zakaj si to pripeljal sem?«
»Zakaj? Zato ker zna lepo žvižgati.«
»Daj žvižgaj malo!« pravi njemu grof.
Palček je zažvižgal, tako da je vse grmelo, pa so se mu vsi
čudili, tako majhen, pa zna tako močno žvižgati.
Palček je bil nekaj časa v gradu, potem pa se mu je nekaj
zamerilo, pa je šel po svetu. In tako hodi, hodi, pa pride v en log. Gre dalje,
pa pride do tolovajev. Tolovaji so ga prijeli in mu dali jesti, saj je bil zelo
lačen. Potem pa so mu rekli, da mora tudi on postati tolovaj in palček je v to
privolil.
Nekoč so šli tolovaji skupaj s Palčkom krast. Pridejo k
hlevu bližnjega kmeta in tolovaji rečejo Palčku:
»Splezaj ti na hlevsko okno, odveži enega junca, pa odpri
vrata in ga pripelji ven.«
Palček stopi v hlev, junec ga je zaslišal in se dvignil, Palček
pa je zakričal:
»Ne stopi na mene!«
A tolovaji so mu klicali: »Kaj kričiš? Odveži enega pa odpri
vrata!«
A Palček še bolj zakriči: »Katerega bi odvezal?«
Tolovaji: »Katerega češ, samo hitro!«
Ljudje so to slišali in prihiteli k hlevu. Tolovaji so hitro
zbežali.
Domači gredo pogledat v hlev, pa slišijo, da nekdo kriči: »Ne
na mene!«
A to je kričal Palček pod pragom.
Ljudje so se prestrašili in zbežali.
Palček je zdaj tudi odšel v log in prišel nazaj k tolovajem,
prosil jih je da mu dajo jesti. Jedli so telico, li so jo ukradli, ko so od
tistih kmetov zbežali k nekemu drugemu kmetu. Zdaj mu niso hoteli dati jesti,
ampak so ga nagnali. Dobro, on se pa vseeno nekaj izmisli.
Vzame eno palico, pa
odide tja, kjer so tolovaji telico ujeli in kamor so drobovino odvrgli. Udari po
drobovini in zakriči:«Ne bijte mene, ampak one tatove, ki so kradli!«
Tolovaji so to slišali, pa hitro zbežali, ker so mislili, da
ga kmetje zato tepejo, ker mislijo, da je on kradel.
Palček je zdaj odšel k
mizi, kjer so tolovaji jedli. Dobro se je najedel in napil, potem pa je od
denarja, ki so ga tolovaji tam pustili, vzel toliko, kolikor ga je mogel nesti,
in je odšel domov, da bi očetu pomagal. Potem je še dolgo tako živel.
Več pravljic >> Knjiga s sedmimi pravljicami
Več pravljic >> Knjiga s sedmimi pravljicami
